Ja. Skopje 2014. Projekt “barokizacije” makedonske prestolnice. Recept: vzameš mesto, ki je bilo po potresu obnovljeno (na novo zgrajeno) v socialističnem brezizraznem slogu betonskih bunkerjev, in tem bunkerjem dodaš baročni videz. Ali neoklasicistični … ali kako bi pač že rekli temu slogu. Naj bi bil izvorni slog Skopja, nekaj starih stavb, ki so preživele potres je celo zgrajenih v podobnem slogu. Te menjave fasad so nekaterim všeč, večini pa menda ne. No … nimam posebnega mnenja o tem. Všeč mi je na primer novo gledališče, ki so ga postavili na mestu, kjer je pred potresom stalo staro, s tem, da so ga zgradili po prvotnih načrtih, vključno z “baročno” fasado. No, to kar delajo s stavbami v mestu je pa … malo drugače.
Kip Aleksandra velikega
In kipi, spomeniki … Ajajajaj. Po vsem mestu so raztresli cel kup novih spomenikov. Nekaj antičnih kraljev, nekaj srednjeveških, cel kup modernih voditeljev. Pri nas res postavimo zelo malo kipov, pa imamo ljudi, ki bi si jih zaslužili. Ampak toliko kot jih je postavilo Skopje je pa vseeno malo preveč. Potem zgleda kot da se ne morejo odločiti, koga zares slavijo – svojo antično makedonsko preteklost, svojo sedanjost? Jasno je samo, da ne Turkov. Ta del je jasen.
Mesto je vredno ogleda. Če ne kot turistična zanimivost, pa vsaj kot opomnik, kaj se zgodi, če se elite igrajo arhitekte in zgodovinarje, in imajo čisto preveč denarja, ki ga je treba potrošiti.
Gostitelji. Odlični. Včeraj so nas peljali na skupno večerjo v eno od (menda) boljših restavracij v mestu. Privoščili smo si solato za predjed. Odlična. In pico za večerjo. In potem so prinesli še baklavo, kavo, limonin sorbet … Še dobro, da smo po večerji šli še na sprehod po mestu, da se je vse malo poleglo. Ko smo ob enih zjutraj prišli nazaj v hotel, sem samo še padel v posteljo.
Danes. Chekout. Zjutraj sem vstal kot običajno. Čez teden mi … ne vem zakaj … zadnje čase ne uspe dolgo spat. Zajtrk. Pospravljanje stvari v potovalko. Zdaj pa pijem kavo v lobbyju in … pišem.
Ura je malo čez enajst, prevoz na letališče imam ob dveh. Razmišljam, da imam še nekaj časa … lahko bi šel še malo v mesto.