Ključnica – kost. No, uspelo mi jo je zlomit. Na poti iz Škofje Loke – s kolesom … Tik pred domom, na Celovški. Peljal sem mimo avtobusne postaje izza katere je stopil pešec. Po padcu sem uspel priti domov, se stuširat, potem pa na urgenco. Po petih urah na urgenci, kjer so mi zlom slikali in dvakrat pregledali, so me poslali domov z rutko. Opornic več ne dajajo, ker menda samo povzročajo bolečine, pomagajo pa ne prav dosti.
No in tu se začne postopek štiritedenskega okrevanja.
Prvi teden je zadeva malo bolela. Predvsem ob “napačnih” gibih in preden sem se pravil spat. Največji problem je bil namestiti se, da bom lahko preživel celo noč. Spanje na hrbtu. Drugi teden je bil že malo boljši. Naučil sem se pravilno namestiti pred spanjem, spanje na hrbtu je tudi postalo nekaj običajnega. Bolečin skoraj več ni bilo. Sledil je prvi kontrolni pregled. Diagnoza? Se celi. Treba je začeti s postopnim razgibavanjem roke. Tretji teden je bilo že bistveno boljše. Praktično vsak dan sem čutil razliko od prejšnjega. Jasno je postalo, da se zadeva ureja in bo kmalu ok. Četrti teden se je izboljšanje nadaljevalo. Sledil je še en pregled na polikliniki. Diagnoza? Iz rentgenskega posnetka je videti, da je zlom zaceljen. Roko sem dobro razgibal. Še tri tedne se moram izogibati športu. Konec bolniške.
Prvič v življenju na bolniški in prvič nekaj zlomljeno …