Film kot medij je bolj ali manj passé. Za uporabo filma verjetno ni pravn nobenega tehničnega razloga več. Včasih je veljalo, da ima film večjo resolucijo od CMOS senzorja … no danes je ta mit že odšel. 24 megapixlov v croped senzor velikosti je več kot lahko pokaže film. Verjetno več kot lahko pokaže film v full frame formatu. Barvna globina je bil drugi razlog za uporabo filma. Danes so senzorji že dovolj dobri, da tudi tukaj film nima prav nobene prednosti. Še posebej, če uporabimo napredne funkcije fotoaparatov, kot je HDR. Zakaj bi potem sploh še uporabili film?
Film je medij, s katerim prenesemo podobo iz realnega sveta v nek drug svet. Na papir, na računalniški zaslon ali kam drugam. Obstajajo orodja za to. Fotoaparati, med njimi digitalni. Ampak obstajajo tudi starejše tehnike. Analogna fotografija, izdelava fotografij na cianotopijo, tisk na različne doma nareje emulzije … Nenazadnje obstaja tudi slikarstvo, risanje in še kakšna druga tehnika. Nobena ni odveč, vse imajo svojo težo in mesto. Analogna fotografija se je iz “mainstream” orodja prestavila v umetnost. Ima podoben položaj kot bakrorez. Oba sta nekdaj imela položaj primarnega načina prenašanja informacije iz realnega sveta na papir, danes pa ju je neka druga tehnologija zamenjala.
Ta položaj pomeni, da analogna fotografija ni odveč, so se pa spremenile skoraj vse okoliščine v katerih deluje. Predvsem se je spremenila uporabniška baza. Na film fotografirajo ljudje, ki jim je to všeč. Film so izbrali kot del svojega umetniškega izražanja, zato imajo v zvezi s tem drugačna pričakovanja, v primerjavi z uporabniki, ki so film uporabljali v prejšnjih desetletjih.
Žal nekatere družbe, ki se s področjem ukvarjajo, tega ne razumejo dovolj. Ni namreč več dovolj, da ponudiš storitve razvijanja in skeniranja filma, in pri tem sam odločiš, da to delaš le na en sam način, ki si ga sam izbereš. Uporabniki so namreč posatli bolj zahtevni. Naj opišem zadevo z lastno izkušnjo. Želel sem, da mi fotolaboratorij razvije barvni film in ga poskenira. Skenirane datoteke sem želel v “.tiff” formatu, najboljše resolucije, ki jo lahko dosežejo na svojem skenerju. Odgovor je bil, da se to ne da. Skenirajo lahko le v standardni resoluciji. Rezultat je bil razmeroma uporaben za neposredno tiskanje, vendar pa bolj ali manj neuporaben za nadaljnjo obdelavo fotografij. Močno stisnjene “.jpeg” datoteke.
Iščem kakšen pameten foto studio, ki razvije fotografije kot se spodobi. Ki sprejme tudi kakšno “posebno” naročilo, kot je recimo push ali pull razvijanje, flat skeniranje negativov brez nadaljnjih obdelav, morda celo skeniranje z bobnastim skenerjem. Iščem studio, ki je pripravljen tudi na cross processing in za podobne neumnosti. Pripravljen sem jih dodatno plačati. Slike na filmu niso le slike, ki jih enkrat pogledam, to je moj način izživljanja.
Do takrat, ko najdem pravi laboratorij, skeniram sam. Skener, računalnik in tiskalnik. Črnobel film tudi sam razvijam. Ves posotpek, od fotografiranja do tiska pod popolno kontrolo. Ni slabo. Mogoče bi kdaj poskusil tudi razvijanje fotografij s povečevalnikom in fotopapirjem. Za zdaj mi ta analogno-digitalni posotpek zadošča.
Prednosti filma. Če pozabimo tehnične značilnosti, ima film vseeno nekaj prednosti pred elektronskim senzorjem. In to je, da ga z vsako rolo zamenjamo. Vsak film ima svoje lastnosti. Črno-bel ali barven, ISO 25, 50, 100, 200, 400, 800 … In potem FujiPro film ni enak kot Kodak Portra. Imata nekaj razlik v zaznavi barv, v reprodukciji. Nekateri filmi so bolj zrnati, drugi manj, nekateri imajo večji kontrast in bolj nasičene barve kot drugi. In tukaj je še nekaj drugih zanimivih filmov, ki so prav posebni – Lomography turkizni in vijolični, na primer, kjer so brave povsem zamaknjene v nek drug spekter. Izbira filma je ena od prvih umetniških odločitev v procesu nastajanja končnega dela.
Če bi takšno raznolikost želeli doseči pri digitalnih senzorjih … bi jih morali menjati, kar pa je težko. Senzor načeloma pride s celim fotoaparatom namontiranim okoli. Druga možnost je obdelava fotografij v post produkciji, da se fotografijam da določen nov videz – tudi tak, ki imitira film.
Zakaj bi torej delali s filmom? Ker nam je to všeč, ker je to zabavno. Ker so nam všeč rezultati, ker imamo nekoliko več ročnega dela s svojim izdelkom – to pa lahko prinese drugo vrsto zadovoljstva. Ker je analogna fotografija lahko umetnost. Ker je analogna fotografija del nas. In ker je analogno zadnje čase vedno bolj zanimivo, tudi za tiste, ki ga niso nikoli zares občutili, ker so premladi, kot na primer glasba na kasetah ali vinilnih ploščah.